Turnir pri Neurjevem koncu

Napočil je trenutek uradnega začetka turnirja in oči vseh zbranih so se usmerile proti lesenim tribunam, ki jih je že zapolnjevala domača gospoda. Na osrednjem sedišču je sedel gospodar hiše Baratheon in gostitelj tega veličastnega dogodka, Robert Baratheon. Za ta dogodek se je oblekel še posebej slovesno, saj si je nadel fino kamižolo iz rumene svile, ki jo je krasil velikanski črni jelen njegove hiše. Pod njo je nosil srebrno verižnino, ki je samo še pridodala njegovi mogočni postavi, ramena pa mu je prekrival temni plašč in v gubah padal do tal. Bujni črni lasje so mu obdajali okrogli obraz, medtem ko so mu z brade poganjale črne dlake brade. Čeprav je bil sedež na njegovi levici prazen, ga odsotnost soproge po nasmešku sodeč ni vznemirjala. Po krajšem pogovoru z bratom Renlyjem se je vzdignil in njegov globok glas se je razlegel po vsej širni okolici. "Pozdravljeni! Ne bom dolgo besedičil, ker v tem nisem mojster, ampak prehajam kar na zaddevo. Ta turnir prireja naša hiša v čast mojega pokojnega očeta, Lorda Steffona Baratheona, ki je oboževal turnirje. Preženimo žalost ob njegovi smrti in se razveselimo ob prvem današnjem tekmovanju; dvobojevanju s kopji na konjih! Tekmovalci se pripravite, gledalci pa uživajmo!" Glasno je plosknil z rokami in se nato znova posvetil svojemu rogu s sladkim vinom, gledalci s tribun in stojišč pa so se radovedno zazrli proti areni za viteške dvoboje, ki je z vmesno leseno ogrado že pričakovala prva dva jezeca.

[Tako, kdor se misli udeželiti tega tekmovanja - dvobojevanja s kopji na konjih, lahko že kar začne pisati na prizorišču, drugi pa lahko pišete kot gledalci. V primeru nezanimanja, bomo prešli na naslednje tekmovanje.]

Množica je zarjovela takoj, ko je Lord Baratheon končal govor. Tribune so bile polne vzvišenih plemičkov, na stojiščih pa so se gnetli povprečni kmetje. Ariana in Germund sta bila pomešana med to množico.
Tolpa je turnir videla kot krasno priložnost za praznjenje žepov, saj bo ljudi kot mravelj na mravljišču in tako sta se dva od bolj uspešnih lopovov odpravila v Neurjev konec v iskanju denarcev. Ker sta že bila na turnirju je svetlolaska izkoristila priložnost, da se tudi malce pozabava, zato se je prijavila na lokostrelski turnir, in z malo sreče tudi tu pobere kakšno nagrado. Ko je čakala, da razglasijo začetek tekmovanja, v katerem je tudi sama sodelovala, pa se je skupaj s svojim sodelavcem potuhnila v gnečo, ki se je rinila na stojiščih in nestrpno pričakovala prva jezdeca, ki sta imela priti v areno. Začasno pa je Arianino pozornost pritegnilo še nekaj drugega. Tam, kjer so se končala stojišča in začele tribune, je stal mlad gospodič, ki je za pasom nosil majhno mošnjo, kot da si želi biti okraden, poleg nje pa je imel obešeno tudi lepo svetleče bodalo, ki je izgledalo vredno še več kot pa tistih nekaj cekinov, ki jih je imel verjetno v mošnjičku. Neopazno je zdrsnila med ljudmi proti plemiču in se mu postavila za hrbet. Mošnja bi bila lahka tarča, bodalce malce težje, vendar je imela mladenka rada izziv. Njeni dolgi prsti so počasi zaobjeli težo usnjene vrečice in nemudoma je našla vozlič, ki jo je držal na pasu, ter jo v eni gladki potezi snela ter jo potisnila v svoj žep. Sedaj jo je čakal še težji zalogaj. Če je bil fant vajen bodala, bi začutil odsotnost teže na svojem boku, česar kakšni neizkušeni mladiči ponavadi niso opazili. Še drugič se je počasi stegnila in trdno prijela ročaj ter začela rezilo počasi vleči iz nožnice. In potem se je gospodič presenečeno obrnil. Navajena improvizacije v stresnih situacijah je svetlolaska nemudoma vedela, kaj naj naredi. »Mmm, srček, dobro zgledaš… Bi šel kam na samo?« Nadela si je enega najbolj pokvarjenih nasmeškov, kar jih je premogla in zmedenost na mladeničevem obrazu se je nemudoma prelevila v poželenje. Odvlekla ga je za šotore in mu pustila, da je ovil svoje grabežljive roke okrog nje. Medtem, ko se je praktično slinil nad njenim telesom, je za pasom poiskala svoje lastno majhno bodalce, ga z ročajem enkrat močno usekala po sencu in z njegovega nezavestnega telesa obrala svetleče rezilo. Za vsak slučaj ga je še odvlekla za grmičevje, preden se je izmuznila nazaj k areni, od koder je sedaj že prihajalo presenečeno 'uuu'janje in 'aaa'janje publike.

Alaric je stopal med množico in iskal kakšen vir zabave na turnirju, ki se ga je nameraval udeležiti. Njegovi izbrani disciplini sta bili lokostrelstvo in dirka s konji, upal je, da se bo dobro odrezal. Lokostrelstva nikdar ni bil preveč vajen, a kljub temu je vedel, kako se strelja z lokom in se v pred nekaj leti v tem tudi malo bolje izpopolnil, ko je za vajo streljal s svojim soma narejenim lokom in na skrivaj vadil z nekim lokostrelcem. Vedno je bil precej svobodne narave, to je pomenilo, da je rad na skrivaj počel veliko stvari, ki mu drugače najverjetneje v njegovi plemiški družini ne bi bile dovoljene. Lokostrelstva v njegovi ožji družini nihče ni vadil ali bil izpopolnjen v njem, zato je tako bilo tudi z Alaricom. Odkar je pobegnil od doma, se je počutil bolj svobodnega in v tem videl priložnost, da se izkaže v znanjih, ki jih prej ni smel kazati. Konji so mu bili od nekdaj precej ljubi, a nikdar se še ni preizkusil v dirkanju z njimi, zato je upal, da se mu bo prvič posrečil kak dosežek. Zagledal je neko dekle¹, ki se je očitno dolgočasila in potrebovala družbo. "Si ti prav tako sama na turnirju?" Nasmehnil se ji je in jo pogledal, zdela se mu je precej lepa. "Od kod prihajaš?"

Ko je tako ogovoril dekle, je po čistem naključju opazil neko tatico, ki si je pohvalno neopazno prilastila mošnjiček naključne žrtve, ki je bil očitno preveč opazen, da bi šla mirno mimo. "Hm," je sam pri sebi rekel in se nasmehnil. "Samo malo," je dejal dekletu in se sprehodil proti dogajanju. Približal se je tatici na dovolj varni razdalji, da ga ni mogla opaziti, in opazoval njeno delo. Očitno je bil okradeni mož dovolj naiven, da je z njo v dobri veri izginil za šotore. Nekdanji plemič si je vedno želel ženske družbe, zato jima je neopazno sledil in z nasmeškom na obrazu opazoval njeno mojstrovino. Komaj se je zadržal, da se ni glasno zarežal, ko je videl, da mladeničeva naivnost res ni imela meja - tatica ga je namreč udarila po sencu in vzela njegovo bodalo. Okradenega nesrečneža je odvlekla za grmovje in se nato ravnodušno vrnila proti areni. Sledil je dekletu, ki je bila nekaj let mlajša od njega, ki jih je štel dvajset, dokler se ni ustavila in opazovala razvoj dogajanja.

"Precej elegantno izvedena tatvina," ji je zašepetal na uho, ko se je postavil zraven nje. Pričakoval je njeno hitro reakcijo in ji zato pogledal naravnost v oči in jo prijel za roko, da mu ne bi pobegnila. "Bi ti bilo všeč malo družbe?" je zašepetal. "Ti ... In jaz. Na samem. Nekje blizu šotorov." Nasmehnil se je in ji na dlan položil kovanec iz njegove mošnje. "Da boš vedela, da mislim resno." Upal je, da bo dekle njegovo ponudbo sprejelo, kajti na tatice je velikokrat stavil, da bi se šle prodati za denar.

¹ - Clarissa Hill

Črnolaska v preprostem oklepu iz parjenega usnja se je z zanimanjem potikala okoli tribun in opazovala dogajanje v areni. Trenutno ni bilo nobenega posebej znanega viteza v areni, zato je vse skupaj ni posebej zanimalo. Bila je rahlo izčrpana od prejšnjega tedna, saj je morala raznesti kar nekaj posebnih povabil za turnir, vrnila pa se je šele pozno zvečer prejšnjega dne. Sicer se je prijavila na dve tekmovanji, vendar ni bila prepričana kako dobro se bo odrezala, saj jo je vsaj malo bolela vsaka mišica v telesu. Zaenkrat še ni iskala družbe, saj je nameravala vleči na ušesa, medtem ko se gospoda okoli nje pogovarja. Lahko je bila precej neopazna, če je tako hotela. "Iiiiiin v areno prihaja ser Arthur Dayne, Jutranji meeeeč!" se je zadrl napovedovalec. To je v trenutku pritegnilo njeno pozornost. Imena drugega viteza pravzaprav ni slišala, toda bilo ji je vseeno. Ena izmed njenih slabosti je bila pač to, da je oboževala slavne viteze. Spopada je bilo že v prvem naletu konec. Nasprotnik je prav grdo pristal na tleh, vse Clarissino zanimanje pa je izginilo v hipu. Ponovno ni bilo ničesar v njeni okolici, kar bi bilo vredno zanimanja, le raja, ki je glasno navijala za svoje favorite in plemiči, ki so se pogovarjali o dolgočasnih stvareh. Zavzdihnila je in se premaknila proti prostoru, kjer bo kmalu potekalo lokostrelsko tekmovanje. Tarče so bile že postavljene, ona pa je hrepenela, po tem da bi preizkusila lok, ki ga je dobila nekaj dni nazaj za svoj osemnajsti god, a še ni imela priložnosti za to. Snela ga je s hrbta in nežno zdrsela z roko po krivinah loka, ki je bil iz kakovostnega, rdečkastega lesa. Ni vedela, katero drevo je to, saj je izhajalo s Poletnih otokov, zavedala pa se je dejstva, da je dobila fantastično orožje. Bil je lahek, prožen in nezlomljiv. Iz tula je povlekla puščico, napela in ustrelila. Z votlim zvokom je priletela nekam med rob in sredino. Ponovila je svoje dejanje. Tokrat je bila puščica v sredini. Zadovoljno se je nasmehnila, pobrala puščici in se vrnila k tribunam, kjer jo je v zelo kratkem času ogovoril mlad, rjavolas moški. "Zdolgočasena? Nekoliko pa res," je priznala in se nasmehnila. Zdel se ji je še kar prijeten. "Zelo blizu je grad, ki se imenuje Neurjev konec," mu je odgovorila, on pa se je s kratkim opravičilom izmuznil. Clar seveda njena radovednost ni dala miru, zato ga je opazovala, ko pa se je premaknil mu je sledila. S pokvarjenim nasmeškom je položil kovanec v roko nekemu zapeljivemu dekletu. Ah, vlačuga... Bolj zanimivo od ostalih dogodkov, je rahlo pokvarjeno pomislila, in se odločila, da ju bo zasledovala, če dekle sprejme ponudbo.

[po pravici povedano pojma nimam kako se zapenjajo oklepi, tko da v mojem svetu so to neke zaponke alneki aja, pa tle sicer ne bi smelo ratat preveč explicit, ANE, Alaric, ampak za vsak slučaj… če ste preveč mladi, ne brat! ]

Ni imela prav dolgo miru, saj je že čez nekaj trenutkov v ušesu zaslišala globok šepet, ob sebi pa začutila oklepljeno telo. “Oh, ja vem,” je odvrnila njegovi trditvi, hkrati pa se zasukala, da bi si ogledala moškega, ki je opazil njen spretno izvedeni podvig. Pričakale so jo velike rjave oči, razmršeni temni kodri in robat, vendar definitivno precej mlad obraz. Mladenič ni izgubil niti sekunde in je takoj prešel na tisto, kar si je v rensici želel od nje. “No, ja, dokler se ne začne lokostrelsko tekmovanje, predvidevam, da bi družba res ne bi škodila…” V roko ji je položil tudi kovanec, in brez nadaljnega zavlačevanja ga je Ariana zgrabila za laket in odpeljala proti robu množice in med šotore.

Ko sta prišla v samoto med platnenimi strukturami je zlatolaska najprej poiskala udoben privaten kotiček, si odpela plašč z ramen in ga vrgla na tla, da je pokrila vlažno travo, preden je sedla. Bilo ji je jasno, da bo fant nanjo pozoren, saj je videl njen podvig in se ne bo pustil kar tako okrasti. “Samo nekaj, fante… Bolje zate, da imaš še kaj več kot tisti boren kovanec, ker nisem najbolj poceni dekle, ki jo jalhko dobiš… sem pa zato definitivno najboljša.” Da bi bil vtis popoln, ga je podprla še s samozavestnim nasmeškom, ki je jasno govoril, da misli vsako besedo, ki jo izreče. Ker je mladenič še vedno stal, je prijela rob njegovega oklepa in ga potegnila na tla poleg sebe.
Najprej se je posvetila odpravljanju vse železnine, ki jo je nosil. Njeni dolgi prsti so našli zaponke, ki so držale oklep skupaj in ga osvobodila, najprej osrednjega dela, potem pa mu je z rok potegnila še težke kovinske rokavice. Sledila je tudi železna srajca in tako je ostal samo še v preprosti laneni srajici in bregešah. Poželjivi nasmešek, ki je do sedaj krasil samo mladeničev obraz, se je počasi prikradel tudi na Arianine ustnice, saj je skozi tanka oblačila končno lahko tudi sama razločila njegovo postavo. Kazalo je, da je precej dobro grajen, njegove roke so bile močne in žilave, prednji del njegovih hlač pa je bil dvignjen v čedni izboklini. Svetlolaska je svoje telo pritisnila ob njegovo, tako da je čutila izklesane mišice in otrdlino, ki je pritiskala ob spodnji del njenega trebuha, ustnice pa združila z njegovimi. Poljub je bil površen in vanj Ariana sploh ni vložila nobenega truda, vendar to niti ni bil njen končni namen. Roka je zdrsnila tja, kjer si jo je najbolj želel, medtem ko so se njene ustnice pomaknile k njegovem ušesu. “Nisi mi še povedal, kako ti je ime… Kako naj potem vem, kaj naj stokam?”

Warning: Content may be explicit, not recommended for ages under 15. Upam, da vseeno ni preveč explicit, ampak se bojim, da se manj explicit ne da pisat

Pogledal je dekle, s katerim se je pogovarjal prej in zazdela se mu je malce sumničava. Videl je, da je opazila, kaj je naredil, in to ga je malo zasrbelo. Upal je, da ne bo šla vohljati za njima, če bo tatica sprejela njegovo ponudbo, saj je vedel, da to ne bi bilo nič preveč presenetljivega. Bal se je, da se ji bo stvar zazdela preveč zanimiva, čeprav se ne bi branil zabave v troje, a ni vedel, če bi bila temnolaska ravno za kaj takega. Pogledal je tatico in nato kovanec, ki ji ga je položil na njeno dekliško dlan, nato pa počakal na odgovor. Dekle je na njegovo veselje sprejelo ponudbo in ga odpeljalo za šotore. Postavil se je na tla in začel ogledovati tatico, ki je bila videti naravnost čudovita. Predstavljal si jo je golo, že misel na to mu je jemala sapo in na obraz risala nasmešek. Naenkrat se je znašel na tleh in se pohotno nasmehnil. Pozorno je spremljal poteze njenih rok in ji pustil, da mu je snela oklep in železne rokavice. Pomagal ji je pri snemanju železne srajce in ostal je le v laneni srajci in bregešah. Dekle se je nasmehnilo in začutil je njene roke na svojem telesu. Svoje telo je pritisnila ob njegovo, nato pa ga je poljubila. Ni odlašal in svoj jezik ji je porinil globoko v grlo. Že tedaj je neizmerno užival, nato pa je začutil njeno roko, kjer si je tega najbolj želel. "Aah!" je vzburjeno vzdihnil, ko ga je vprašala po imenu. "Alaric," ji je odgovoril in globoko vdihnil. Nežno jo je ugriznil za vrat in ga nato začel lizati. Čutil je njeno oko ob svojem udu in ni si mogel pomagati, da ne bi zastokal. Z jezikom je postopoma raziskoval njeno telo, počasi se je premaknil proti njenim prsim, nato jo je začel lizati po trebuhu. Počutil se je, kot da bo eksplodiral od navdušenja, ko jo je nežno prijel za njene prsi in začel krožiti z njimi, z jezikom pa jo je začel lizati še nižje. Z rokami jo je prijel za noge in se po končani predigri premaknil malo višje. V ekstazi je izdihnil, ko se je znašel v njej in jo pogledal v poželjive oči. S svojimi rokami je segel vedno višje po njenih nogah, dokler ni začutil njene mehke zadnjice. Ob užitku je odprl usta, okolica ga ni več niti zanimala.

Svetlolaska je sprejela ponudbo in stvari so se začele odvijati v pričakovano smer. Rjavolasec in vlačuga sta si poiskala zaseben kotiček, nista pa se zavedala dejstva, da jima je Clarissa previdno sledila. Zasledovanje ji ni bilo tuje, zato je nista opazila tudi, ko sta se namestila in je dekle začenjalo odpenjati oklep. Pokvarjeno se je nasmehnila in opazovala njuno početje. Po njenem mnenju je to seveda bila precej sprevržena oblika zabave, toda Clar že nekaj časa ni poznala vesti. Ko je prizor postal nekoliko bolj vroč, je začutila ščemenje med nogami, z roko pa je nevede segla po ogrlici, ki jo je imela za vratom. Obesek je bil droben, prefinjen metuljček iz zlatega filigrana in majčkenih zelenih smaragdov. Naenkrat je dogajanje v okolici ni zanimalo. Spomini so postali pomembnejši. Grenak nasmešek se je pojavil na njenem obrazu, ko se je spomnila toplih rjavih oči, nasmejanih ustnic, ki so bile tako mehke in prijetne, ko so jo poljubljale, kodrastih rjavih las, močnih in obenem nežnih rok, ki so jo božale... Bil je njen prvi in obenem edini, ki ga je zares ljubila. Vse je bilo kot v pesmih, ki jih pojejo potujoči pevci, le da se nista smela poročiti. On je bil eden od sinov lorda Tyrella, mlad in postaven, ona pa... Ne več naiven otrok, a ne še odrasla ženska. Ko se je razvedelo, sta oba mislila, da bo konec. Vendar sta njegov in njen oče dovolila zvezo, pod pogojem, da se ne konča s poroko. Očitno je bila pankrtka dovolj visokega rodu, da je imela nekaj privilegijev. Bile so druge stvari, ki so ju ločile. Njeni prsti so se oklenili obeska, v kotičku očesa pa se je pojavila solza. Naredila je korak nazaj in hotela oditi, ko se je spotaknila in spotoma po vsej verjetnosti povzročila dovolj hrupa, da sta jo slišala. Padec je prekinil tudi tok spominov in v trenutku si je nazaj nadela masko pokvarjene pankrtke, ki si lahko privošči vse. "Se vama lahko pridružim?" Na njenih ustnicah se je pojavil nič kaj nedolžen nasmešek. "Razen, če me nočeta zraven."

Ko je v tatici neizmerno užival, je naenkrat zaslišal precej glasno šumenje in nato zagledal dekle, s katerim se je pogovarjal pred nekaj minutami. "Ti!" je zakričal. Vedel je, da je naredil napako, ko ni bil pozoren na morebitno zasledovalko. Videl je njen pokvarjen nasmeh, ki je v trenutku razodel njene namene. "Se vama lahko pridružim?" jo je slišal vprašati, nakar se je glasno zarežal in pogledal svetlolasko, nakar je hitro zavezal svoje bregeše. "Pridi bliže," je naročil dekletu. Vstal je in pomignil svetlolaski, naj ostane, kjer je. Spomnil se je pogovora malo prej in kako je temnolaski obljubil, da se bo vrnil. A se ni. Pravzaprav se mu je tako zdelo še bolje, saj mu je bila trenutna situacija zelo povšeči. Zalotil se je, kako mu je pogled zdrsnil na njeno oprsje, nato pa se je vljudno zazrl v njene oči in legel na tla poleg svetlolaske. "Saj veš, da se ne spodobi zasledovati ljudem," je s pokvarjenim nasmeškom pripomnil in ji pomignil, naj leže. "Od kod sploh si?" jo je vprašal. Pogledal je njene črne lase in zelene oči ter si poskusil narediti približno predstavo, čigave krvi je, oblečena ni bila ravno kot običajen človek in takih se tudi ne najde veliko na viteškem turnirju. "Imaš plemiške starše?" jo je vprašal, poskusiti je moral pri tem, da bi spoznal njeno poreklo, če bi jo že hotel bolje spoznati. Ogledal si je njeno postavo, ki se mu je zdela precej vitka, dekle pa za njegov ni bilo ne previsoko, ne prenizko. "Koliko si pravzaprav stara?" Nasmehnil se je, pogledal svetlolasko ter svojo roko položil na eno od njenih prsi. Narahlo je začel gnesti mehko in gladko kožo ter začutil, kako se mu ustnice oblikujejo v nasmeh ob užitku. "Zdiš se mi mlajša od mene," je pripomnil črnolaski. "A starejša od nje." Pogledal je svetlolasko in nato spet črnolasko. "Kako ti je pravzaprav ime?" Dotaknil se je njene obleke in jo počasi začel nežno slačiti, pri tem pa ji gledal v oči. "Saj te ne moti, če se nama pridruži, kajne?" je vprašal svetlolasko.

Od tiste točke naprej so šle stvari precej hitro. Da bi ustregla mladeniču, je spuščala tihe stokce in ‘’udušene’’ krike, čeprav se ni niti približal katerim od ljubimcev, s katerimi je kdaj legla. Bil pa je vseeno kar soliden, to mu je morala priznati. Ko je končno prodrl vanjo, se ji je iztrgal dolg “Alaaaaaaariiiiiiic…”, ki je bil celo malce manj narejen kot zvoki, ki jih spuščala prej, vendar se je kaj hitro izkazalo, da se ji ne bo treba več prav dolgo pretvarjati. Prekinila ju je črnolasa lepotica, katere smaragdno zelene oči so se lesketale z iskrico, ki je na njene dekliške poteze pričarala senco sprevrženosti. Izkazalo se je tudi, da jo je gospodež, ki si je sedaj mrzlično zavezoval bregeše, danes že srečal in na njeno namigujoče vprašanje je z največjim navdušenjem odgovoril pritrdilno. Črnolaska se jima je pridružila v mehki travi in medtem, ko se je Alaric zakril, ni svetlolaska po tem čutila prav nobene potrebe, le krilo si je zavihala malce nižje, prsi pa je pustila razgaljene. Rjavolasec je še kar nakladal in Ariani je šel že pošteno na živce, pravzaprav je že razmišljala o tem, da bi segla na stran po svoje bodalo in mu namenila enak tretma kot tistemu tipu, ki ga je obrala malo pred njim. Končno se je stegnil po obleki neznane krasotice in jo začel slačiti, svojo pozornost pa za kratek čas namenil tudi svetlolaski, ki je še vedno ležala med njima. “Če imam kaj proti? Pa saj ne moreš biti resen..” Še nekaj sekund ga je opazovala na delu, potem pa ga zdolgočaseno odrinila in medtem zamrmrala nekaj kar se je slišalo sumljivo posobno ‘amater’. Dvignila se je na kolena, tako, da se je nahajala naravnost pred zelenooko lepotico ter njeno telo še enkrat zadovoljno premerila, preden se je lotila dela. Obraz ji je krasil nasmešek, ki je bil kar najbolj v Ariana stilu in nagnila se je naprej ter počasi in nežno pritisnila njune ustnice skupaj, da je mehka rožnata srečala krvavo rdečo. Poljub je vodila počasi in čutno, pazila da je neznankine ustnice ljubkovala s sesanjem in grizljanjem, njene vitke roke pa so zdrsnile najprej na njen pas, potem pa nadaljevale svojo pot prek njenega ploskega trebuščka do njenih čvrstih prsi, ki pa se jih je komaj dotaknila in prijela za vrvice, s katerimi je predhodno motal Alaric, in niti za trenutek ni prekinila nežnega poljuba.

[ohhh yea, girl on girl action Se opravičujem ker sta mogla čakat! :/]